»Pred desetimi leti smo v dnevni bolnišnici obravnavali približno 1000 bolnikov letno, danes blizu 2500. S prihodom novih zdravil za različne bolezni podoben trend rasti pričakujemo tudi v prihodnje.«
»Ko sem dobila diagnozo pri 30 letih, sem se vprašala, kaj sploh lahko še delam, o jebenti, saj ne morem več nič, noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, mislim res šit, potem sem se pa odločila. Nič, pisala bom, in to delam, to mi še zmeraj laufa.«
»Dokler se lahko še gibate, se dajte čim več, pa čim dlje. V Sloveniji raziskujte čim več, potem je pa itak konec vsega počasi. In čim več po svetu, čim več. Jaz sem si želela potovati že kot otrok, ampak nič ni zdaj od tega ostalo.«
»Pri osebah z multiplo sklerozo je podobno kot pri vseh bolnikih s kroničnimi boleznimi pomembno, kakšni so bili odnosi pred postavitvijo diagnoze, ker bolezen vsak odnos dodatno obremeni.«
»Marsikdo, ki odrašča v družini, kjer je prisotna hujša kronična bolezen, na terapijah pove, da je imel občutek, da je moral hitro odrasti in da je imel čisto druge težave kot drugi otroci.«
»Začelo se je z bruhanjem, vendar zdravniki niso pomislili na diagnozo multiple skleroze, ker sem bila tako mlada. Po tem sem začela nerazločno govoriti, pojavila sta se mi dvojni vid in povešenost desne strani obraza.«
»Včasih smo o MS vedeli bistveno manj kot danes. Pred očmi smo si pogosto naslikali le invalidski voziček in žalostno življenje. To ni res. Bolezen ne izbira, to je res. Vsak posameznik pa lahko, ob prilagajanju in ustreznem zdravljenju, vseeno opravlja službene obveznosti, se ukvarja s športom, si ustvari družino … MS mi je bila dana. Ne ukvarjam se s tem. To je moje življenje.«
»Vsaka sprememba v telesu je najprej en velik vprašaj pri nas samih. Začelo se je z meglenim vidom, mravljinčenjem, to je trajalo en mesec, ampak temu nisem posvečala veliko pozornosti, čez nekaj let pa se je ponovilo.«
